Dedovanje – dedovanje po očetu in dedovanje dolgov
Obstaja več stališč o tem, kaj dedovanje sploh je. Iracionalno pojmovanje, da gre pri dedovanju za nadaljevanje zapustnikove osebnosti v osebnost dediča, ki je obstajalo v rimskem pravu, se v glavnem ne zastopa več. Osebnost (oseba) nastane z rojstvom človeka in preneha z njegovo smrtjo; njen obstoj je odvisen od fizične eksistence človeka, ne pa od tega ali ima premoženje, ki preide na dediče, ali ne. Nekateri trdijo, da dedovanje pomeni zgolj prehod premoženja oziroma zapuščine na pravne naslednike. Drugi menijo, da gre pri dedovanju za reševanje problematike pravnega nasledstva oziroma pravno ureditev specifične socialne situacije, ki s smrtjo posameznika neizogibno nastopi. Gre za teorijo o t.i. družbeni funkciji dednega prava. Ni dvoma, da ima dedovanje v prvi vrsti premoženjski značaj. Ne gre pa prevzeti t.i. družbenogospodarske funkcije dednega prava. V sodobnem pravnem redu ima tako dedovanje tudi socialno funkcijo: zagotavljanje materialnih osnov oziroma eksistence zapustnikove družine, po mnenju nekaterih pa naj bi dedno pravo tudi vzpodbujalo posameznike k produktivnemu delu ter racionalnemu gospodarjenju s pridobljenim premoženjem.
Zakon o dedovanju dolgov
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča oziroma na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Tako kot pravice preidejo na dediča tudi obveznosti (t.i. dedovanje dolgov) brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič obveznosti prevzel. Dediči zato odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Po Zakonu o dedovanju je dedovanje dolgov osebna pravica, bodisi da deduje en dedič ali več dedičev. Osebna odgovornost dedovanja dolgov se kaže v tem, da upnik zahtevka za izplačilo dolga ne more uveljaviti proti zapuščini, ampak samo poti dediču, kot tudi v tem, da dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem. Dedovanje dolgov je po naše pravu omejeno, in sicer dedič odgovarja samo do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar pa dedič ne odgovarja samo s podedovanim premoženjem, ampak tudi z lastnim premoženjem.
Dedovanje po očetu je lahko zakonito ali pa oporočno. Če oče ni napravil oporoke, se realizira zakonito dedovanje po očetu. Dedovanje po očetu se tako realizira po prvemu dednemu redu, v katerem dedujejo vsi enake deleže. Tako npr. če imamo dva potomca in ženo, vsak deduje 1/3 zapuščine. Če pa oče napravi oporoko, se realizira oporočno dedovanje po očetu – deduje tisti, ki je v oporoki določen za dediča, ostali pa dobijo nujni delež (razen, če je dedič razdedinjen). Npr. če je v oporoki kot dedič celotne zapuščine določen potomec A, dobita potomec B ter žena nujni delež, ki znaša polovico zakonitega. Potomec B in žena tako dobita vsak po 1/6 zapuščine, potomec A pa 4/6 oz. 2/3 zapuščine.
